Lep pozdrav iz Finske!

Še vedno tavava po severnem delu Skandinavije, vendar se je sedaj pot obrnila skrajno vzhodno proti Finski. Vreme na Norveškem je namreč deževno, prav tako tudi na Švedskem. Luka je imel že v začetku potovanja željo, da bi šel še na Finsko, češ »če smo že v teh koncih«. V Lonely Planetu naju je navdušil opis mesta Oulu. Konec avgusta v Ouluju poteka Airguitar Championship, mesto ima odprt wireless po celem območju, povrh vsega je bil pa le tu napovedano lepo vreme. Seveda se pri tej odločitvi, da prečkala Švedsko in greva direktno na Finsko nisva kaj dolgo obirala. 

Pot je trajala dva dni, mejo sva prečkala nad Narvikom, ter nato čez Kiruno, proti Lalei na Finskem, direktno do Ouluja. 600 kilometrov vožnje od Narvika.

Bolj ko potuješ proti vzhodu, bolj so jesenske barve. Pot po severnih švedskih cestah spominja na cesto po Pokljuki, samo da namesto srn srečaš severne jelene, ki brez kakršnega koli strahu počasi hodijo po cesti. Na tem območju naj bi živelo okoli 5000 severnih jelenov in glede na to, da se ne bojijo ceste, je velika verjetnost da srečaš kakšnega. Midva sva srečala le dva.

Glede na to, da sem že bila na Finskem, sem pričakovala nižje cene povsod, vendar me je obisk Lidla takoj čez mejo, popolnoma presenetil. Kruh zopet po manj kot evro! Sladkarije po dva evra! Povrh vsega pa še cena bencina zopet bolj podobna našim – liter diesel-a stane le 1,6 €.  Proti vzhodu se premika tudi cena bencina; liter diesel-a na Norveškem stane okoli 1,8 € (cene so različne na različnih bencinskih črpalkah), na Švedskem 1,7 € (tudi tu so različne cene), na Finskem pa 1,6 €.

Prvi večer pred prihodom v Oulu sva se ustavila na počivališču, kjer naju je ogromno število komarjev kmalu pregnalo spati. Misleča kako se bova naspala, da bova uživala naslednje dva dni v mestu, hodila okoli po muzejih in tako dalje, naju celo noč prižgan tovornjak poleg naju ni pustil spati. Zato sva se odločila : potrebujeva tuš, pralni stroj, savno in imeti parkiran avto blizu mesta, da se zvečer odpraviva na svetovno prvenstvo »Airguitar Championship«. V sredo in četrtek sta potekala predizbora, v petek pa veliki finale na glavnem trgu. Odločitev je padla – greva v kamp. 

Oba sva imela željo iti v kakšen dober muzej, se sprehoditi čez mesto, čez parke in začutiti utrip mesta. 

Obiskala sva Oulu Museum of Art. Ni nama bilo žal.

Kamp Nallikari, za katerega sva izvedela v info točki, leži 4 km izven centra mesta ob peščeni plaži. Cena nočitve je 4 evre na osebo, ter 16 na avto in šotor. Zaradi slabega vremena sta tudi M&M prišla za nama. 

Torej – Airguitar championship. To zgleda tako, da tekmovalec improvizira igranje na namišljeno kitaro. Udeleženci prihajajo iz vseh koncev sveta. Pred klubom Special 45, kjer smo se v četrtek zvečer udeležili predizbora, se je slišala samo angleščina. Spoznali smo tudi zmagovalca tistega večera, Justina, ki je prišel iz Amerike na Finsko samo zaradi tekmovanja.

V Ouluju sva z Lukom že čez dan ugotovila, da je subkultura tu razvita veliko bolj, kot v vseh državah po katerih smo se vozili. Na ta večer smo pa že pred klubom videli, da smo mi tisti, ki izstopamo – zato ker smo oblečeni v ekstremno nezanimiva in preveč »normalna« oblačila. 

Da ne govorimo o dogajanju v klubu – nenormalno, tekmovalci so zažagani, ampak zanimivo za videti.The best!!!

Moja pričakovanja se naslednji dan uresničijo – glavni trg poln ljudi, tekmovalci v najrazličnejših odpravah – vikingi, hudiči, … Svašta! Je bilo še mnogo bolj zažaganih odprav, vendar se jih ne da poimenovati.
Naslov svetovnega prvaka je pa, kakor smo pričakovali, osvojil naš favorit iz Amerike, Justin.

Pulcaj na tržnici