ČAO, SONČEK!

Popoldne, ko se stvari posušijo, se vrneva na plažo, kjer sva bila prejšnji dan. Upava na boljše vreme, vendar ne, ko prideva na plažo je bilo še slabše kot prejšnji dan. Plan sva imela iti na tamkajšnji grič Stokkvika, ampak sva rekla, da zastonj nisva hodila do plaže, zato se vseeno odpraviva. Hoja je bila dokaj dolgočasna, ker ni bilo nikakršnega razgleda, komaj se je videlo le lačne ovce v dolini.

Spet je bila ura pozna in midva vsa naveličana slabega vremena iščeva prostor, kjer bi zaspala. Ker sva bila oba malo slabe volje, nisva vedela kaj bi v bistvu rada našla, sva se dve uri samo vozila okoli. Ampak sva se po dveh urah ustavila na plaži Vik, ki nama jo je pohvalil Slovenec, ki sva ga srečala prejšnji dan. Ker sva bila že malo naveličana vse vožnje, sva »se sprijaznila« s tem in tam zaspala.

Sprijazniti se s tem je bila najboljša odločitev na tem potovanju. Zjutraj se zbudiva ob sončnem vremenu, plaža se že nabira turistov. Luka se je že ugriznil v jezik, ker je bil prejšnji večer pogumen. »Če bi bilo jutri sončno vreme, se vržem v morje!«. Za to sva se odločila oba, ampak sva rekla da je bolje če se najprej segrejeva, zato sva šla najprej hoditi, nato se pa kopati. No, Luka je zaplaval, jaz sem se samo cela zmočila. Medtem ko Norvežani plavajo kot da ima voda 20 stopinj, naju vse boli od mrazu, ker se zavedava da jih ima le 13.

Zvečer sva šla še na petkilometrski sprehod ob morju do plaže Utakleiv, ki je priljubljeno letovišče za surferje, vendar tokrat je bilo premirno morje, da bi kakšnega ujela.

Takole izgleda miza Rusov po večerji, ko gredo spati.

Lokacija je bila res lepa, zato še eno noč tam prespiva. Naslednje jutro se odločiva iti spet nazaj na jug otoka in če bo vreme še enkrat na Monkebu in od tam osvojiti tisočaka! Juhu!