Lep pozdrav iz Finske!

Še vedno tavava po severnem delu Skandinavije, vendar se je sedaj pot obrnila skrajno vzhodno proti Finski. Vreme na Norveškem je namreč deževno, prav tako tudi na Švedskem. Luka je imel že v začetku potovanja željo, da bi šel še na Finsko, češ »če smo že v teh koncih«. V Lonely Planetu naju je navdušil opis mesta Oulu. Konec avgusta v Ouluju poteka Airguitar Championship, mesto ima odprt wireless po celem območju, povrh vsega je bil pa le tu napovedano lepo vreme. Seveda se pri tej odločitvi, da prečkala Švedsko in greva direktno na Finsko nisva kaj dolgo obirala. 

Pot je trajala dva dni, mejo sva prečkala nad Narvikom, ter nato čez Kiruno, proti Lalei na Finskem, direktno do Ouluja. 600 kilometrov vožnje od Narvika.

Bolj ko potuješ proti vzhodu, bolj so jesenske barve. Pot po severnih švedskih cestah spominja na cesto po Pokljuki, samo da namesto srn srečaš severne jelene, ki brez kakršnega koli strahu počasi hodijo po cesti. Na tem območju naj bi živelo okoli 5000 severnih jelenov in glede na to, da se ne bojijo ceste, je velika verjetnost da srečaš kakšnega. Midva sva srečala le dva.

Glede na to, da sem že bila na Finskem, sem pričakovala nižje cene povsod, vendar me je obisk Lidla takoj čez mejo, popolnoma presenetil. Kruh zopet po manj kot evro! Sladkarije po dva evra! Povrh vsega pa še cena bencina zopet bolj podobna našim – liter diesel-a stane le 1,6 €.  Proti vzhodu se premika tudi cena bencina; liter diesel-a na Norveškem stane okoli 1,8 € (cene so različne na različnih bencinskih črpalkah), na Švedskem 1,7 € (tudi tu so različne cene), na Finskem pa 1,6 €.

Prvi večer pred prihodom v Oulu sva se ustavila na počivališču, kjer naju je ogromno število komarjev kmalu pregnalo spati. Misleča kako se bova naspala, da bova uživala naslednje dva dni v mestu, hodila okoli po muzejih in tako dalje, naju celo noč prižgan tovornjak poleg naju ni pustil spati. Zato sva se odločila : potrebujeva tuš, pralni stroj, savno in imeti parkiran avto blizu mesta, da se zvečer odpraviva na svetovno prvenstvo »Airguitar Championship«. V sredo in četrtek sta potekala predizbora, v petek pa veliki finale na glavnem trgu. Odločitev je padla – greva v kamp. 

Oba sva imela željo iti v kakšen dober muzej, se sprehoditi čez mesto, čez parke in začutiti utrip mesta. 

Obiskala sva Oulu Museum of Art. Ni nama bilo žal.

Kamp Nallikari, za katerega sva izvedela v info točki, leži 4 km izven centra mesta ob peščeni plaži. Cena nočitve je 4 evre na osebo, ter 16 na avto in šotor. Zaradi slabega vremena sta tudi M&M prišla za nama. 

Torej – Airguitar championship. To zgleda tako, da tekmovalec improvizira igranje na namišljeno kitaro. Udeleženci prihajajo iz vseh koncev sveta. Pred klubom Special 45, kjer smo se v četrtek zvečer udeležili predizbora, se je slišala samo angleščina. Spoznali smo tudi zmagovalca tistega večera, Justina, ki je prišel iz Amerike na Finsko samo zaradi tekmovanja.

V Ouluju sva z Lukom že čez dan ugotovila, da je subkultura tu razvita veliko bolj, kot v vseh državah po katerih smo se vozili. Na ta večer smo pa že pred klubom videli, da smo mi tisti, ki izstopamo – zato ker smo oblečeni v ekstremno nezanimiva in preveč »normalna« oblačila. 

Da ne govorimo o dogajanju v klubu – nenormalno, tekmovalci so zažagani, ampak zanimivo za videti.The best!!!

Moja pričakovanja se naslednji dan uresničijo – glavni trg poln ljudi, tekmovalci v najrazličnejših odpravah – vikingi, hudiči, … Svašta! Je bilo še mnogo bolj zažaganih odprav, vendar se jih ne da poimenovati.
Naslov svetovnega prvaka je pa, kakor smo pričakovali, osvojil naš favorit iz Amerike, Justin.

Pulcaj na tržnici

Stetind

Stetind je oddaljen kakih 300 kilometrov od Lofotov, blizu mesta Narvik.

Izglasovan za Nacionalno goro Norveške, predvsem zaradi svoje pravilne simetrične oblike. Že ko jo zagledaš od daleč te prevzame, ko se pripelješ pod njo te pa navduši in straši njena višina in strmo pobočje. Najbolj pa občudujem Matota in Mareta, ki imata namen splezati 700 metrov dolgo smer South Pillar.

Vrh gore meri 1392 metrov, predvrh, imenovan Halls Fortopp, pa 1314 metrov.

Z Lukom sva se imela namen odpraviti po »Normal route« do predvrha. Ta pot je sicer opisana kot zahtevnejša ampak nič izpostavljenega terena, za razliko ko je za nadaljnjo pot do vrha potrebna plezalna odprema zaradi izpostavljenosti. Na podlagi tega opisa sem se odločila da grem do predvrha, mogoče varujem Luka, da spleza začetek poti na vrh, ki je nevarnejši in potem nadaljuje brez varovanja. 

Ampak ko sem prišla do predvrha me je pot do vrha navdušila, prav tako kot piše v opisu gore »Ko boste videli vrh, vas bo navdihnila želja po plezanju.« Odločitev je padla, postavila sem si izziv in si rekla »ajd, probamo«. 

Najtežji del je bila prečka, kake dva metra, kjer si imel odlično za z rokami se držati, vendar nič za noge, s tem da pod tabo je bil »šus« strmina. 

Prečka, pod katero je šus strmina, je tik pred plezalcema pred nama, ki sta na tej fotografiji.

Ta del je uspel, vendar »zbasati« se iz te prečke je bilo zelo težko, zato sem si tu pomagala z »gurtno«, da sem stopila vanjo. Nadaljnja pot do vrha je bila pa veliko enostavnejša in odličen izziv. Vrh gore pa velik kot nogometno igrišče s čudovitim pogledom na okolico. Res sem ponosna na vse nas štiri, ki smo uspešno prišli na vrh.

Pogled iz vrha. Začetek poti je levo spodaj, kjer se vidi cesto.

Nama z Lukom je vzelo tri ure in pol do predvrha, tri ure iz predvrha do vrha, ter štiri ure nazaj. M&M sta za smer in povratek iz gore potrebovala 14 ur. Odlično!

Pot se zaradi grdega vremena nadaljuje od tu. Glede na to, da je slabo vreme po celi Norveški, Švedski in tudi na Finskem, smo vsi štirje v dilemi kam naprej. 

Midva planirava Finsko, greva malo »špilat« turizem, v kakšno savno, ter upava na čimhitrejše izboljšanje vremena na Švedskem, da se odpraviva na kakšen treking.

Stanje kilometrov na števcu: 5000.

Nas je pa razveselila tudi novica, da je Urška rodila fantka Lovrota. Juheeeej! Čestitke Urši in Davidu, sedaj pa na lov za kakšno luštno skandinavsko darilo za Lovrota in mamico :-)

Tisočak osvojen!

Hoja do Monkebuja mnogo lažja kot zadnjič, predvsem zato ker je vreme sončno, temperatura meri namreč celih 17 stopinj! Uh, kar malo vroče že! 

Tudi Monkebu zvečer izgleda veliko lepše kot nazadnje.

 

Prespiva na Monkebuju, zbudiva se dve uri kasneje od prvotnega plana in šele ob devetih odrineva izpred šotora. Meni se je sicer zdelo, da je časa na pretek, vendar sem kmalu videla, da je imel Luka prav in bi bilo potrebno prej vstati.

Nadmorska višina kjer sva imela midva šotor je bila približno 500 metrov, najin cilj pa kakor sem že omenila 1025 metrov nadmorske višine. To se resda ne sliši toliko, vendar ta tura predstavlja 7 ur hoje, štiri ure do vrha in tri ure nazaj. S tem da nisva imela počasnega tempa, vsaj v začetku ne, ko sva bila še polna energije. Problem te poti je razvlečenost, na nekaterih delih tudi izpostavljenost in predvsem, da se že takoj v začetku spustiš za vsaj 100 metrov nižje, kot je najin šotor in potrebuješ dve uri hoje, da sploh dosežeš spet višino izhodišča. 

Pogled z vrha

Isti dan sva se tudi vrnila v dolino, kjer sva srečala Matota in Mareta, smo se malo okopali v jezeru v Moskenesu in smo odrinili nazaj proti severu.

Željo sva imeti prespati še eni zelo pohvaljeni plaži Gymsøja. Delo na cesti en kilometer pred prihodom na plažo nama je preprečil dostop. V tej situaciji nisva bila več tako slabe volje, saj ni prvič, da nama nebi uspelo ujeti plaže, ki sva jo imela željo videti v lepem vremenu. Prespala sva tam nekje v bližini, samo dvignila nadstrešni šotor in zaprla oči.

Naslednji dan zopet proti severu do Matota in Mareta, ki imata že cel čas lep vreme, medtem ko midva tri dni od šestih. Pozna se, da sva potovala po južnem delu in plaže, ki sva jih obiskala so vse obrnjene proti odprtemu morju, zato je sprememba vremena hitrejša, kot na delih otočja obrnjenih proti celini.

Vendar naju je oblačno vreme tudi v Henningsverju spet dohitelo. Dan smo preživeli v tamkajšnjem plezalnem lokalu, kjer kava stane 25 NOK (3,5 €), kar je kar poceni za Norveško. Navdušena sem bila nad toplino in domačnostjo ambienta tega lokala. Je sicer klasični skandinavski dizajn, s polno napisi na stenah, raznimi mislimi, pregovori, pika na i je pa kamin v sredini lokala, ki celoten ambient naredi še bolj prijeten.

ČAO, SONČEK!

Popoldne, ko se stvari posušijo, se vrneva na plažo, kjer sva bila prejšnji dan. Upava na boljše vreme, vendar ne, ko prideva na plažo je bilo še slabše kot prejšnji dan. Plan sva imela iti na tamkajšnji grič Stokkvika, ampak sva rekla, da zastonj nisva hodila do plaže, zato se vseeno odpraviva. Hoja je bila dokaj dolgočasna, ker ni bilo nikakršnega razgleda, komaj se je videlo le lačne ovce v dolini.

Spet je bila ura pozna in midva vsa naveličana slabega vremena iščeva prostor, kjer bi zaspala. Ker sva bila oba malo slabe volje, nisva vedela kaj bi v bistvu rada našla, sva se dve uri samo vozila okoli. Ampak sva se po dveh urah ustavila na plaži Vik, ki nama jo je pohvalil Slovenec, ki sva ga srečala prejšnji dan. Ker sva bila že malo naveličana vse vožnje, sva »se sprijaznila« s tem in tam zaspala.

Sprijazniti se s tem je bila najboljša odločitev na tem potovanju. Zjutraj se zbudiva ob sončnem vremenu, plaža se že nabira turistov. Luka se je že ugriznil v jezik, ker je bil prejšnji večer pogumen. »Če bi bilo jutri sončno vreme, se vržem v morje!«. Za to sva se odločila oba, ampak sva rekla da je bolje če se najprej segrejeva, zato sva šla najprej hoditi, nato se pa kopati. No, Luka je zaplaval, jaz sem se samo cela zmočila. Medtem ko Norvežani plavajo kot da ima voda 20 stopinj, naju vse boli od mrazu, ker se zavedava da jih ima le 13.

Zvečer sva šla še na petkilometrski sprehod ob morju do plaže Utakleiv, ki je priljubljeno letovišče za surferje, vendar tokrat je bilo premirno morje, da bi kakšnega ujela.

Takole izgleda miza Rusov po večerji, ko gredo spati.

Lokacija je bila res lepa, zato še eno noč tam prespiva. Naslednje jutro se odločiva iti spet nazaj na jug otoka in če bo vreme še enkrat na Monkebu in od tam osvojiti tisočaka! Juhu!

Å

Å je najjužnejše mesto Lofotov in posebna atrakcija predvsem zaradi imena. To je zelo očitno, saj je pred tablo za v mesto vedno čakalna vrsta, da se ljudje slikajo pred njo.

Po drugi strani pa ponuja tudi kar nekaj izhodišč za doseganje vrhov. Midva sva imela plan osvojiti najvišji vrh južnih Lofotov, ki meri 1024 metrov. Glede na to, da je pot do tega vrha malo daljša in ni popoldanski sprehod, kot pri nas Lubnik, ki je približno iste višine, sva se to turo odločila odpraviti v dveh dneh. In sicer prvi dan na Monkebu, ki je izvrsten zaradi lokacije, ker iz vrha Monkebuja vidiš ogromno jezer.

Ko prideva v Moskenes, mesto pred Å-jem, iz kjer je izhodišče za Monkebu, se kljub slabemu vremenu odločiva iti na Monkebu, češ da bo zjutri boljše. Za naslednji dan je bilo sicer napovedano boljše vreme, vendar sva vremensko napoved gledala dva dni prej in ne isti dan, torej se je napoved že spremenila. Naslednje jutro se zbudiva v zelo vlažnem šotoru. Ker sva imela tudi samo spodnji goratex šotora s seboj, torej so bile kar vlažne tudi spalke in vse ostalo. 

Večerni pogled iz šotora

Nama seveda ni preostalo drugega, kot da se še tisti moment spakirava in odideva v dolino preden se vreme še poslabša. Tako vreme je, kakor sem že omenila, zelo nelagodno za hojo po mokrem granitu in močvirnatih tleh.

Malo slabe volje se vrneva v avto in odrineva poiskati prostor, kjer bi lahko posušila najine spalke in obleke.

Med iskanjem prostora za spanje naju pritegne peščena plaža Nordvalle, kjer na žalost ni dovoljeno kampiranje. 

Plaža v oblačnem vremenu

Ampak nič zato, iskanje se nadaljuje. Ne daleč naprej najdeva že zavožen prostor ob cesti, kjer je bilo dovolj prostora za parkirati avto. Tudi cesta je peljala v majhno vasico, tako da ni bilo veliko prometa. Je pa res da kdorkoli se je peljal mimo naju, je kar upočasnil in naju gledal. Nisva točno vedela zakaj, jaz sem samo čakala da bo prišel kakšen domačin ves razjezen, da tu ne smeva spati. No, ko sva se zjutraj zbudila in se nastavljala soncu (prav tako pa tudi vse najine obleke in spalke, ki so bile obešene po znakih za omejitev hitrosti, kolih zabitih v travo – povsod), se je pa le nekdo opogumil, se ustavil in pohvalil najino iznajdljivost, da imava res prečudovito mesto za spanje.

No, sedaj veva zakaj so se ljudje ustavljali.

Nusfjord, mesto muzej

Zvečer naju je zamikala vasica z imenom Nusfjord, ki je bila na zamljevidu označena kot zanimivost.

Prideva v majhno stlačeno ribiško vasico, ki ima eno glavno ulico, ki je tudi glavno in edino dvorišče, okoli tega dvorišča pa vseh 20 hiš. Glede na to, da sva v vas prišla dokaj pozno, je bila temu primerno tudi kar prazna. 

Luka fotka posušene glave rib

 Malo sva se samo sprehodila skozi, nato pa se odpeljala kakih 100 metrov naprej, kjer sva zaparkirala avto, postavila nadstrešni šotor in zaspala. Zbudila sva se v jasnem jutru, vendar se mi je takoj zdelo nekaj čudno, ko se je mimo peljal nesimpatičen gospod v avtu na katerem je pisalo Nusfjord in naju ošinil z grdim pogledom. 

Ko sva se čez kakšno uro vrnila v vas, sva videla zakaj. Bila sva namreč edina turista, ki sva bila z avtom parkirana, vsi ostali so v vas hodili mimo brunarice, kjer so ven vlekli denarnice in pripešačili. Ugotovila sva da je to v bistvu mesto muzej in je vsaka hiša namenjena kot muzej ali restavracija, bolj malo je stanovanjskih hiš. Ampak res zelo zanimivo, predstavi ribištvo v tem kraju, midva sva si ga pa še zastonj ogledala. Sva sicer pomislila, da bi se šla pošteno sceno in ob izhodu plačala vstopnino, namreč sva se kar hitro premislila – Gorenjcem nam je to oproščeno, ker s tem ohranjamo tradicijo.  :)

Vrvi

 

Svet vikingov

Ker je Luka bolj kulturno usmerjen je bila seveda obvezna udeležba Viking festivala, ki se je dogajal te dni na Lofotih. :-)

Za obisk smo se odločili na deževni petek in je bil odlična alternativa ležanja v šotoru ter branja knjig.

Vstopnica za festival je bila presenetljivo poceni – 100 NOK za študenta (13 evrov). Festival je bil sestavljen iz zunanjega in notranjega dogajanja. Najprej te v muzeju popelje skozi dokumentirano zgodovino Vikingov na Norveškem, prikaže s čim so se preživljali, kaj so delali in podobno.

Nato se dogajanje prestavi v svet Vikingov. V podolgovati hiši, ki na hitro spomni na obliko ladje, sta dva dela muzej njihovih življenjskih prostorov ter aktivnosti, v tretjem delu nas je pa zabaval pevski zbor Vikingov, ki so peli njihove, predvsem pivske, pesmi. 

Tretji del, ki se pa dogaja na odprtem, te pa popelje skozi tržnico Vikingov, kjer smo videli kako so kovali, kako so ženske delale obleke, kako so živeli, poizkusili smo pa tudi palačinko, kateri je primešana kravja kri. Okus ni kaj drugačen, je pa malo bolj temne barve. 

Festivalna fotografinja nas je prosila če lahko uživamo v palačinki in zapoziramo za njeno fotografijo, ki jo je objavila na facebook strani festivala

Ne glede na vreme se je dogajanje odvijalo popolnoma po urniku. Norvežani pravijo, da ni slabega vremena, samo človek, ki se ne zna obleči. Tu se podpišem. 

Na tem mestu bi se še zahvalila Urši za puhovko, zmrznila bi brez nje. :-)

Koza Lofotska

Henningsver, kjer smo imeli postavljene šotore, je majhna vasica na rtu malo naprej od glavnega mesta severnih Lofotov - Svolvær. Svolvær je večje mesto z dobrih štiri tisoč prebivalcev.

Z Lukom sva prvi dan na otočju izkoristila za krajšo razglednejšo turo na hrib Glamtinden, nadmorske višine 419 metrov. Do vrha sva potrebovala dobro uro, pogled iz vrha pa ponuja izvrsten pregled nad mestom in širšo okolico.

Fantje, ki so bili željni malo adrenalina, so se naslednji dan odločili za plezanje na hrib Svolvær Geita (koza), ki je znan po tem, da sta na vrhu dve skali z vmesnim razmikom in vsak ki pride gor, naj bi skočil iz ene na drugo. 

To zajema kar veliko poguma, glede na to, da je kar visoko in izpostavljeno, vendar so vsi trije brez problemov opravili preizkus poguma. Kako kažejo svoj pogum sem si pa ogledala iz odlične točke točno nasproti koze, ki mi je omogočila odličen pogled za zajem silhuet, kljub temu da vreme ni kazalo kakšnega koristnega motiva.

Skoke sem posnela, da jih bom uporabila v prihajajočem potopisnem filmu o našem potovanju, sem pa izkoristila nekaj momentov med njihovim plezanjem.

 »ADIJO MRČES!«

Smo zaklicali v en glas. No, v bistvu nas je iz tega kampa pregnalo oblačno vreme. Mato in Mare sta imela namen še nekaj dni ostati, ampak sta se zaradi slabega vremena odločila premakniti od tam. Na mojo srečo je bilo lepo vreme napovedano le na severu Norveške – Lofotih. Juhej! Kot bi nekdo bral moje želje :-)

Čakala nas je kar dolga vožnja do Lofotov, zato smo se prvi dan vožnje ustavili na nekem počivališču ter tam prespali noč, naslednjo jutro pa dalje proti Lofotom. Na Matotovo idejo, smo naredili še eno vmesno postojanko – kopanje v jezeru. Ustavili smo se na peščeni plaži v mestu Mosjøen. Vsa neučakana sem lahko končno preizkusila novo podvodno ohišje za fotoaparat, ki me je zelo pozitivno presenetilo. Nič ni zamočil! :-)
Voda je imela sicer okoli 15 stopinj, vendar se je pasalo osvežiti.

Mato, trebuh not! :)

Po popoldanskem kopanju-počitku-prehranjevanju, gremo proti Bognesu, iz kjer pelje enourni trajekt do Lofotov (do mesta Lødingen). Trajekt stane 245 NOK (32 evrov).

Vožnja skozi deželo desetih mavric

Vmes seveda ne smeš izpustiti pavze ob prečenju arktičnega kroga. Preden vstopiš v deželo

kjer poleti sonce ne zaide, je potrebno fotografirati vseh teh tisočih trolov, po slovensko možicev, ki so postavljeni na ogromni površini.

Z Lukom zaradi najine počasne »šparovne« vožnje 100 km/h v zadnjih minutah ujameva trajekt. Juhej!

Ko končno prispemo na mrzle otoke, že malo naveličani vožnje, zdržimo le še zadnjih slabih 200 kilometrov po Lofotih do kampa pred mestom Henningsver.

Ta kamp sicer ni plačljiv, ampak je zelo pogost prostor za kampiranje plezalcev, ker je tu okoli veliko izhodišč za plezanje.

Že prvi večer z Lukom, ko pridemo v kamp okoli štirih zjutraj in postaviva najin strešni šotor, pride mimo plezalec, ki nama odgovori na to, če je tako dolgo plezal z: »Ja, malo se je zavleklo, v bistvu sva šla šele ob enajstih plezati.« 
Torej, tu se pleza 24/7.

Tu sta Mato in Mare imela tudi bolj točne plane kaj bosta splezala, zato sta se zakampirala, naju pa vleče raziskati celotne Lofote. Ideja je začeti na jugu, kjer sem jaz že bila lansko leto, in potem nadaljevati proti severu.