Špilanje turizma v Stockholmu

V Stockholmu se je najin budget že začel bližati meji razpoložljivega, tako da sva morala znižati osnovne stroške, ki sva jih imela v vseh večjih mestih do sedaj: biti v kampu in uživati luksuz tušov, elektrike, wirelessa ter pranja oblačil.

Spala sva na meni že znani lokaciji, kjer sem že bila lansko leto in jo dobro poznala, to je del mesta imenovan Universitetsvagen, študentsko predmestje Stockholma, kjer imaš zastonj parkirišča, ter deset minut hoje do podzemne železnice, kjer enosmerna vozovnica do mesta stane 20 NOK (slabe tri evre).

Pozno popoldne, ko sva po 10 urni vožnji s trajektom iz Helsinkov, prispela na cilj, je bila najina prva postaja Lidl. Zaželela sva si eno boljših večerij na  celem potovanju: rižota z morskimi sadeži.

Stockholm zame še vedno ostaja najlepše mesto vseh treh skandinavskih držav v katerih sva bila. Všeč mi je arhitektura, predvsem mi je zanimivo staro mestno jedro, otoček ki se imenuje Gamlastan. Tam so predvsem manjše trgovinice, butiki ter na desetine »souvenir shopu«. 

Na tem otočku sva našla tudi najožjo devetdeset centimetersko ulico Stockholma, imenovano Mårten Trotzigs Gränd.

Najbolj me pa na Gamlastanu impresionirajo zanimivi nabiralniki za pošto, ki izgledajo veliko pomanjšana kopija hiše kateri pripadajo.

Po celodnevnem raziskovanju mesta, sprehodu čez Gamlastan ter nekaj sto metrov dolgo »šoping« ulico, se oba utrujena odpraviva proti avtu in nameniva prespati v nek drug del mesta. Matej nama je predlagal slepo ulico ob lepem jezerčku v predmestju Stockholma, kjer imava ogromno prostora za postaviti šotor in parkirišče. Seveda se nama to zdi bolj mikavno od spanja na parkirišču in se odpraviva tja. 

Ker nisva bila prepričana, da to ni privatno parkirišče, sva bila še vseeno pripravljena, da bo kdo prišel in se bova mogla odpraviti drugam. Ker tri ure nikogar ni bilo, sva si mirno odprla nadstrešni šotor, se ulegla, skoraj že zaspala, ko zunaj zaslišiva glas starejše ženske. Oba zaspana se spogledava, češ »Ali se nama samo zdi, ali je res nekdo zunaj?«. In res je bila zunaj najina soseda, ki naju ni hotela za soseda. Tako sva morala poiskati drugo mesto za parkirati avto, ampak vseeno prespala ob jezeru, vendar v šotoru. 

Naslednje jutro pa še drugo presenečenje. Vstanem nekaj minut za Lukom in ko pridem iz šotora vidim, da pospravlja naokoli raztrešeno hrano. Med pospravljanjem ugotovi, da manjka cel seznam hrane: 8 hrenovk, 6 jajc, pol kile sira in polovica kilskih Muslijev (druga polovica je bila raztrešena po tleh v ravni črti)

Hm.. Kdo le? Lisica, kdo pa! S tem da sva imela vso hrano v gajbici, gajbico pa pokrito s palerino debelejšega materiala, ki jo je raztrgala da je prišla do nje. Lakota je le lakota! :-)

Kljub temu, da se najin budget hitro približuje 1500 evrom, mi zaslužen šoping v Stockholmu vseeno pripada. Predvsem zato, ker letos nimam omejene prtljage (kot lansko leto zaradi letala) in si lahko »privoščim« kakšen praktičen spomin za domov. Kot je naprimer Marimekko plašč. No, čeprav mislim da Marimekko plašč ostaja le želja do konca življenja. Marimekko je eno najstarejših finskih podjetij, ki izdelujejo razna oblačila ter gospodinjske pripomočke. Znani so po svojih pisanih vzorcih ter visokih cenah. Prva lastnost mi je zelo všeč, druga me pa malo odvrne. Priti v njihovo trgovino je zame bolj »paša za oči«, kot »šoping«.

Ampak sem kmalu ugotovila, da tudi ostale trgovine v glavnem mestu Švedske niso tako poceni. Sreča se mi je nasmehnila po nekaj urni »paši oči«, v  zadnji trgovini, kjer so imeli v spodnjem nadstropju lansko letno kolekcijo in je bila znižana do 50%. Ni Marimekko, je pa švedsko! :-) Seveda sem gledala samo oblačila znižana 50% in ne manj - naj vsi vedo, da sem Gorenjka! :-)

No, tisti dan sta pa v Stockholm iz Norveške prispela tudi Mato in Mare, da smo se skupaj odpravili do Samirja, netipičnega fotografa iz Švedske, pri katerem bomo pustili avtomobile teh prihajajočih deset dni, ko bomo na kajakirali po Stockholmskem arhipelagu.