Ajd, še kajakirat pol pa domov!

Po obisku Stockholma in okusne večerje Samirjeve žene, smo se v sredo zjutraj odpravili na trajekt po Stockholmskem arhipelagu. Arhipelago šteje 30 000 večjih in manjših otokov. Nekateri so tako majhni, da se še ulegel težko nanj, medtem ko so drugi veliko večji in imajo tudi cesto (makadamsko), po kateri se vikendaši vozijo s svojimi štirikolesniki od vikenda do trgovine. Večina teh večjih otokov je dosegljivih z trajektom (za ljudi, ne avtomobile), ki pelje dvakrat dnevno. S tem trajektom dostavijo tudi vse časopise in pošto. Za vožnjo smo plačali 120 SEK na osebo, vzela pa nam je približno dve uri. Kajake smo si sposodili pri Perotu, kjer so bili Mato, Tina in Miro že lansko leto, zato smo dobili tudi malo nižjo ceno, kot je redna. Plačali smo 1200 SEK (141 €) na osebo za deset dni.

Vodenje po arhipelagu sva z Lukom z največjim veseljem prepustila Matotu, ki je malo bolj seznanjen z GPSom. Stvar je v tem, da so si otoki tako zelo podobni, da ko kajakiraš zelo težko ločiš kje se kakšen otok konča in se z uporabo zemljevida in kompasa zelo hitro izgubiš. Na dan smo preveslali okoli dvajset kilometrov, kar je bilo za večino od nas dovolj.

Tudi Mare v pomoč Matotu:)

Na teh otokih je podobno kot v Koli nacionalnem parku na Finskem - določeno je kje lahko kampiraš, postavljeni so bivaki in dovoljeno je postavljanje ognjišča skoraj povsod (razen na nekaterih delih, kjer je nacionalni park). Tako večerov ob ognju, pečenju palačink, pice in debat ni manjkalo. Ne smem pa pozabiti na zelo pomembno podrobnost – na nekaterih otokih so tudi javne savne, ki jih lahko kdorkoli uporablja. Nekatere izmed njih električne, druge na drva.

Zasluženo pivo po savni

In pa ležanje v travi... :)

Stockholmski arhipelago ponuja idilične večerne poglede, sončne zahode, skratka že kar malo kičasto lepe večere ob ognju s pogledom na morje.

Kajak je bila zame največja izkušnja celega potovanja. Kar nekaj lekcij za naprej sem doživela. Ena izmed njih je pokrovček za novo podvodno ohišje, ki mi je padel v vodo drugi dan, in za razliko od celotnega ohišja le-ta ne plava na vodi. S tem mi je dobesedno »padlo v vodo« veliko idej za snemanje in fotografije. Tretji dan mi je pa val zalil zadnjo komoro v kateri sem imela spalno vrečo K SREČI še v eni vreči za smeti, vendar je bila vseeno malo mokra. Ampak iz napak se učimo, spalno vreča se je posušila, vodne posnetke je bilo pa potrebno nadomestiti z enakovrednimi kopenskimi posnetki, kar mi je pa tudi uspelo. Ampak menim, da je razlog za to tudi sama narava, kot sem jo jaz doživela. Med veslanjem ob prelepih otokih arhipelaga, kjer oblaki segajo skoraj do morja in bi se jih skorajda lahko dotaknil ter zaveslal v nebo; kjer skandinavska arhitektura pokaže svoje najlepše barve, ko je obsijana s sončnim zahodom; sem ugotovila, da je kratka pavza, da spočiješ roke in oči, najlepši del kajakiranja. In najbolj zanimiva lastnost take pavze je, da ne vzamem fotoaparata, ampak uporabim svoje oči, ker so to motivi za v srce in za spomine.

Vse sorte živali: labodi, krave, ovce, tjulni...

Eden izmed manjših vikendov na otočju.

Ena izmed vil na otočju. :)

Pri nas ovce ženejo v dolino, v arhipelagu jih pa s čolnom odpeljejo na kopno. Luksuz! :)

Tu se je najino avanturistično, zanimivo potovanje in raziskovanje Skandinavije zaključilo. V naslednjih dneh bom objavila še končni izračun stroškov, koliko sva zapravila vse skupaj in z grafi prikazala kakšen del te vsote sva zapravila za bencin, trgovine in vse ostale stroške. Napisala bom pa tudi nekaj cen, da si bo vsak lažje predstavljal kako je nakupovati na Norveškem, Švedskem in Finskem.
V novembru bo pa v Ostrigi predvajan tudi predavanje o najinem potovanju in "premiera" filmčka. 

Špilanje turizma v Stockholmu

V Stockholmu se je najin budget že začel bližati meji razpoložljivega, tako da sva morala znižati osnovne stroške, ki sva jih imela v vseh večjih mestih do sedaj: biti v kampu in uživati luksuz tušov, elektrike, wirelessa ter pranja oblačil.

Spala sva na meni že znani lokaciji, kjer sem že bila lansko leto in jo dobro poznala, to je del mesta imenovan Universitetsvagen, študentsko predmestje Stockholma, kjer imaš zastonj parkirišča, ter deset minut hoje do podzemne železnice, kjer enosmerna vozovnica do mesta stane 20 NOK (slabe tri evre).

Pozno popoldne, ko sva po 10 urni vožnji s trajektom iz Helsinkov, prispela na cilj, je bila najina prva postaja Lidl. Zaželela sva si eno boljših večerij na  celem potovanju: rižota z morskimi sadeži.

Stockholm zame še vedno ostaja najlepše mesto vseh treh skandinavskih držav v katerih sva bila. Všeč mi je arhitektura, predvsem mi je zanimivo staro mestno jedro, otoček ki se imenuje Gamlastan. Tam so predvsem manjše trgovinice, butiki ter na desetine »souvenir shopu«. 

Na tem otočku sva našla tudi najožjo devetdeset centimetersko ulico Stockholma, imenovano Mårten Trotzigs Gränd.

Najbolj me pa na Gamlastanu impresionirajo zanimivi nabiralniki za pošto, ki izgledajo veliko pomanjšana kopija hiše kateri pripadajo.

Po celodnevnem raziskovanju mesta, sprehodu čez Gamlastan ter nekaj sto metrov dolgo »šoping« ulico, se oba utrujena odpraviva proti avtu in nameniva prespati v nek drug del mesta. Matej nama je predlagal slepo ulico ob lepem jezerčku v predmestju Stockholma, kjer imava ogromno prostora za postaviti šotor in parkirišče. Seveda se nama to zdi bolj mikavno od spanja na parkirišču in se odpraviva tja. 

Ker nisva bila prepričana, da to ni privatno parkirišče, sva bila še vseeno pripravljena, da bo kdo prišel in se bova mogla odpraviti drugam. Ker tri ure nikogar ni bilo, sva si mirno odprla nadstrešni šotor, se ulegla, skoraj že zaspala, ko zunaj zaslišiva glas starejše ženske. Oba zaspana se spogledava, češ »Ali se nama samo zdi, ali je res nekdo zunaj?«. In res je bila zunaj najina soseda, ki naju ni hotela za soseda. Tako sva morala poiskati drugo mesto za parkirati avto, ampak vseeno prespala ob jezeru, vendar v šotoru. 

Naslednje jutro pa še drugo presenečenje. Vstanem nekaj minut za Lukom in ko pridem iz šotora vidim, da pospravlja naokoli raztrešeno hrano. Med pospravljanjem ugotovi, da manjka cel seznam hrane: 8 hrenovk, 6 jajc, pol kile sira in polovica kilskih Muslijev (druga polovica je bila raztrešena po tleh v ravni črti)

Hm.. Kdo le? Lisica, kdo pa! S tem da sva imela vso hrano v gajbici, gajbico pa pokrito s palerino debelejšega materiala, ki jo je raztrgala da je prišla do nje. Lakota je le lakota! :-)

Kljub temu, da se najin budget hitro približuje 1500 evrom, mi zaslužen šoping v Stockholmu vseeno pripada. Predvsem zato, ker letos nimam omejene prtljage (kot lansko leto zaradi letala) in si lahko »privoščim« kakšen praktičen spomin za domov. Kot je naprimer Marimekko plašč. No, čeprav mislim da Marimekko plašč ostaja le želja do konca življenja. Marimekko je eno najstarejših finskih podjetij, ki izdelujejo razna oblačila ter gospodinjske pripomočke. Znani so po svojih pisanih vzorcih ter visokih cenah. Prva lastnost mi je zelo všeč, druga me pa malo odvrne. Priti v njihovo trgovino je zame bolj »paša za oči«, kot »šoping«.

Ampak sem kmalu ugotovila, da tudi ostale trgovine v glavnem mestu Švedske niso tako poceni. Sreča se mi je nasmehnila po nekaj urni »paši oči«, v  zadnji trgovini, kjer so imeli v spodnjem nadstropju lansko letno kolekcijo in je bila znižana do 50%. Ni Marimekko, je pa švedsko! :-) Seveda sem gledala samo oblačila znižana 50% in ne manj - naj vsi vedo, da sem Gorenjka! :-)

No, tisti dan sta pa v Stockholm iz Norveške prispela tudi Mato in Mare, da smo se skupaj odpravili do Samirja, netipičnega fotografa iz Švedske, pri katerem bomo pustili avtomobile teh prihajajočih deset dni, ko bomo na kajakirali po Stockholmskem arhipelagu.

Helsinki

Prva septembrska dneva, zadnja dneva na Finskem.

Po točno enomesečnem potovanju, se bliža 6. september, ko imamo z Matotom, Maretom in še dvema, ki priletita iz Slovenije, rezervirane kajake v Stockholmu. Deset dnevno kajakiranje je zadnja postaja letošnjega izleta, torej se naše raziskovanje Skandinavije zelo hitro bliža koncu. 

Pet dni, ki nama še ostanejo si razdeliva na dva dela: najprej dvodnevni ogled Helsinkov, nato trajekt do Stockholma, ki vozi 10 ur, ter zadnje dva dneva ogled Stockholma.

V petek zvečer sva prespala nekje v predmestju Helsinkov. Ker zakon tudi na Finskem dopušča, da lahko spiš kjerkoli, razen na privatnih zemljiščih, to izkoriščava. Vedno najdeva kakšno mesto, ki »ne izgleda privat«.

Za v mesto sva se pa ponovno odločila za kamp. Kamp Rastila, 15 minut vožnje oddaljen od centra mesta, je bil veliko manjši in na slabši lokaciji, kot kamp v Ouluju. Za nočitev sva dala 12 evrov na osebo, 10 evrov pa sva doplačala še za pralni ter sušilni stroj. 

Za kamp sva se odločila iz podobnih razlogov kot nazadnje – potrebno je oprati oblačila ter sebe. Sicer se redno umivava, vendar umivanje v mrzlih jezerih ni tako intenzivno kot stati pod toplim tušom dvajset minut. :-)

Druga stvar je pa avto. Vedno ko prideš v večje mesto je iskanje parkirišča zelo nesmiselno, poleg tega je pa vožnja po mestu zelo naporna in ponavadi je še gneča na cesti. Zato je v takšnem primeru najbolje parkirat nekje izven mesta, pred kakšnim trgovskim centrom, kjer je parkirišče zastonj in je tam skoraj vedno tramvaj oziroma podzemna. 

V Helsinkih stane enourna karta za vse javne prevoze 2,60 evra, je pa tudi celodnevna karta za vse javne prevoze, ki stane 7 evrov.

 
Prvi dan je bilo napovedano deževno vreme, brez dežnikov, popolnoma nepripravljena (kot da ne bi še doživela dežja na tem potovanju) hodiva po mestu. Jaz sem imela željo iti čez nakupovalno ulico, kjer naj bi bilo ogromno dizajnerskih trgovin. Res sva naletela na nekaj odličnih, ena izmed njih je trgovina finske znamke Marimekko. Znamka je ena najstarejših in najbolj znanih na Finskem, znana je po svojih barvnih oblačilih ter zanimivih vzorcih. Ampak seveda, kakor sem pričakovala, ni bilo plašča pod 300 evrov in ni bilo puloverja pod 130 evrov, torej sem šla bolj na ogled kot nakupovati. Škoda, res imajo lepe stvari. Ko sva bila že res premočena in ko sva ugotovila da so stvari predrage za najine revne denarnice, sva odšla raje v Design museum, ter si tam pogledala zgodovino finskega oblikovanja. Zanimivo in poceni – tri evre za študenta.

Deževna noč se je previla v sončno jutro. Z Lukom sva opravila vsa gospodinjska ter higienska opravila, zato sva se v mesto odpravila malo kasneje. Na žalost tako pozno, da sva skoraj zamudila vse muzeje. Luka se je vseeno odločil za slabo uro iti v muzej moderne umetnosti, jaz pa sem ta čas zapravila za ogled zanimivega parka za muzejem. Park, v katerem se zadržujejo vse generacije, od mladih skejtarjev, družb ki posedajo na travi in na klopeh, starejših ki sedijo na kavi, ter velikem številu mimoidočih kolesarjev, tekačev ter mladih mamic z vozički. Tako muzej, kot park, sta v celoti zelo umetniško narejena, odlično urejena. 

Muzej in del parka

Nato sva se z Lukom še malo sprehodila okoli, namenjena po plinske bombice, vendar sva kmalu ugotovila, da v nedeljo ob 18. uri pa tudi v Helsinkih zaprejo trgovine.

Železniška postaja Helsinki

Ampak vseeno, videla sva del mesta, kjer mesto res zaživi v svoji svetlobi, tako kot je. Brez revežev, ki prosijo po ulicah, brez trgovin, ki te privabljajo s svojimi vitrinami in odbijajo s svojimi cenami, brez ciganov in indijancev, ki igrajo po ulicah, ter brez vsesplošnega hitenja in nervoze ljudi. Zanimivo je to, da je park na eni strani železniške postaje, nakupovalni centri pa na drugi – tako blizu, a takšna razlika. 

Pirita Kapanen

Praktičen nasvet: Vedno ostani v stiku z ljudmi, ki jih spoznaš, nikoli ne veš, kdaj ti bodo postregli z okusnim domačim pecivom, ko boš daleč od svoje domače kuhinje!

Pirito sem spoznala v drugem letniku srednje šole, ko sem bila na izmenjavi v finskem mestu Tampere. Moja prva izmenjava, moje prvo potovanje. S še tremi sošolci, ki smo sodelovali v tej izkušnji, smo bili popolnoma zgubljeni v tako velikem mestu. Upali smo na pomoč Fincev, da nas bodo kdaj kam peljali oziroma nam kaj razkazali. Kmalu smo ugotovili zadržanost finskega naroda in seveda našo neizkušenost s tujino in komuniciranja v angleščini. Vendar se je le našlo nekaj sošolcev, med njimi tudi Pirita, ki so nas kam peljali oziroma nam kakorkoli pomagali. Pirita je bila naprimer tudi prevajalka vseh predavanj v angleščino.

Zato torej je bila ona prva oseba, ki sem jo poklicala, ko sva prispela v južne dele Finske. Živi v mestu Jyvaskyla, na pol poti iz Kuopija do Helsinkov, kamor sva bila namenjena. 

Sprejela naju je v svojo čudovito stanovanje, ki je mene popolnoma navdušilo.

Sploh po tem, ko nama je postregla s kavo in pravkar pečenim tradicionalnim pecivom Korvapuusti (biskvit zavit v polža s cimetom). Zelo odlično! Upam, da ni imela namen še komu postreči, zato ker sva ji z Lukom pojedla cel pladenj. :-)

 

Naklepetali smo se, prišli do nekaj naključnih zaključkov, naprimer: obe študirava na področju multimedijev, ki naju zelo zanimajo in obe imava fanta ekonomista, ki ju študij ne zanima tako kot naju. :-)

Za Skandinavce je zelo značilno, da med študijem ne živijo več doma. To pa predvsem zato, ker si lahko privoščijo stanovanje. Pirita dobiva približno 500 evrov mesečne štipendije, s tem si pokrije stanovanje in stroške. Zato lahko veliko več časa posveti študiju. S tem da ima stanovanje veliko 50 kvadratnih metrov, s svojo savno in odlično opremljenega!

Pravi, da na Finskem VSAK, ki študira dobi določen znesek mesečne štipendije. Zelo pohvalno. Seveda, je tudi tu limit, da nebi bilo preveč »večnih študentov«, vendar se Fincem tako ali tako gre, da čimprej doštudirajo, ker je vredno hoditi v službo zaradi zadovoljivih plač. 

Med obiskom sem bila tako vesela, da sem jo spet videla in tako navdušena nad njenim stanovanjem, da nisem imela časa narediti nobene fotografije. Sem si pa na koncu vzela čas, čeprav je do takrat že zmanjkalo peciva iz mize in kozarci so že bili spraznjeni. 

Privat savna

Izgleda, da sva preveč očitno pokazala najino navdušenje nad pecivom in predvsem lačna usta po zelo neokusnem prehranjevanju na trekingu, zato sva dobila Korvapuusti to go. 

Naslednje jutro je bil to okusen zajtrk in lep spomin na mesto Jyvaskyla ter seveda Pirito.

Njami!!!